Joh 8 | SlvZNZ | STEP | Jezus je zapustil mesto in je odšel na Oljsko goro.

John 8

Jezus odpusti ženi, ki je bila obdolžena zakonolomstva

1 Jezus je zapustil mesto in je odšel na Oljsko goro. 2 Že naslednje jutro pa je bil spet v templju. Okrog njega se je trlo ljudi. Sedel je in jih začel učiti. 3 Potem so verski učitelji in farizeji privlekli neko ženo, ki so jo zatekli v prešestvu, porinili so jo v sredo, da bi jo vsak lahko videl 4 in so dejali Jezusu: “To ženo so zalotili v prešuštvu! 5 Če se hočemo ravnati po Mojzesovem zakonu, jo moramo kamnati! Kaj pa praviš ti?” ^{▼▼3. Mojzesova 20,10; 5. Mojzesova 22,2.} 6 To je bilo vprašanje, na katero so ga hoteli ujeti. Iskali so namreč vzrok, da bi Jezusa obtožili. Toda Jezus se sploh ni menil za njihovo vprašanje; sklonil se je in je pisal s prstom po tleh. ^{▼▼Jeremija 17,13.} 7 Ko so trdovratno zahtevali odgovor, se je zravnal in dejal: “Dobro, potem jo kamenjajte! Prvi kamen pa naj vrže tisti, ki sam še nikoli ni grešil!” 8 Potem se je sklonil in spet pisal po tleh. 9 Prvi so odšli tisti, ki so ženo tožili. Potem pa so tudi ostali drug za drugim molče odšli. Končno je Jezus ostal z ženo sam. 10 Vstal je in jo vprašal: “Kje so zdaj tisti, ki so te tožili? Ali te ni nihče obsodil?” 11 “Ne, Gospod,” je odgovorila. “Potem te tudi jaz ne bom obsodil,” je odgovoril Jezus. “Pojdi, toda ne greši znova!”

Luč, ki vodi v življenje

12 Ponovno je Jezus rekel ljudem, ki so ga poslušali: “Jaz sem luč svetu. Kdor hodi za menoj, več ne bo taval po temi, ampak bo hodil za lučjo, ki ga vodi v življenje.” ^{▼▼V izvirniku: bo imel luč življenja.} 13 Potem so farizeji dejali: “Čez mero se hvališ in lažeš.” 14 Jezus je odgovoril: “Tudi če to, kar trdim, velja zame, je vendarle vse resnica. Kajti vem, od kod prihajam in kam grem; vi pa vsega tega ne veste. 15 Sodite me po človeških merilih. Jaz nikogar ne sodim. ^{▼▼V izvirniku: vi po mesu sodite; jaz ne sodim nikogar.} 16 Če pa bi vas tudi sodil, bi bila moja sodba pravična. Kajti ne sodim sam, ampak moj Oče, ki me je poslal, on sodi. 17 Po vašem zakonu je neka izjava verodostojna, če jo potrdita vsaj dve priči. ^{▼▼5. Mojzesova 17,6; 19,15.} 18 Jaz sem torej ena priča in moj Oče, ki me je poslal, je druga.” 19 “Kje je tvoj Oče?” so ga vprašali na to. Jezus je odgovoril: “Ker ne veste, kdo sem jaz, zato tudi mojega Očeta ne poznate. Če bi poznali mene, bi tudi vedeli, kdo je moj Oče.” 20 Vse to je Jezus povedal v tistem delu templja, ki se imenuje zakladnica. Toda nihče ga ni prijel. Kajti čas za to še ni prišel.

Samo kdor veruje, pozna Jezusa

21 Pozneje jim je Jezus še enkrat dejal: “Odšel bom od vas. Obupani me boste iskali, toda v svojih grehih boste pomrli. Tja, kamor pojdem jaz, namreč ne morete priti.” 22 “Ali si bo vzel življenje?” so se spraševali Judje. “Kaj pomeni to: tja, kamor pojdem jaz, vi ne morete priti?” 23 Na to jim je Jezus dejal: “Vi prihajate od spodaj, jaz prihajam od zgoraj. Vi pripadate temu svetu, jaz pa ne pripadam temu svetu. 24 Zato sem vam rekel: Pomrli boste v vaših grehih. Če ne verujete, da sem (to, kar trdim da sem) ^{▼▼2. Mojzesova 3,14; Izaija 43,10.}, ni rešitve za vas.”

25 “Povej nam torej, kdo si!” so mu dejali. “Ne vem, zakaj naj bi se sploh z vami še pogovarjal o tem. Saj sem vam to že v začetku povedal,” je odvrnil Jezus. 26 “Marsikaj bi vam lahko očital in za marsikaj bi vas lahko sodil. Kljub temu vam govorim samo to, kar mi je dejal on. Tisti namreč, ki me je poslal, je resnica.” 27 Še vedno niso razumeli, da je Jezus govoril o Očetu. 28 Zato jim je razložil: “Ko boste povišali Sina človekovega, boste spoznali, kdo sem. Tedaj boste spoznali, da nisem razlagal svojih misli, ampak da sem vam prenesel to, kar mi je dejal moj Oče. 29 On, ki me je poslal, je pri meni in me ne zapusti, ker vedno izpolnjujem njegovo voljo.” 30 Po teh besedah so mnogi verovali v Jezusa.

Kdor greši je suženj grehu

31 Tem Judom, ki so zdaj verovali, je Jezus dejal: “Če se držite moje besede in delate, kar sem vam dejal, ste resnično moji. 32 Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” 33 “Mi smo Abrahamovi potomci in nikoli nismo bili sužnji,” so ugovarjali. “Kaj misliš s tem, ko praviš, da bomo svobodni?” 34 Jezus jim je odvrnil: “Vsak, kdor greši, je suženj grehu. 35 Suženj se ne more zanesti, da bo za vedno ostal v hiši, v kateri dela. To pravico ima samo sin. 36 Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. 37 Vsekakor vem tudi jaz, da ste Abrahamovi potomci. Pa me vendar hočete umoriti, ker zavračate moje besede. 38 Govorim vam o tem, kar sem videl pri svojem Očetu, vi pa se ravnate po nasvetu vašega očeta.” 39 “Naš oče je Abraham,” so pojasnili. “Ne,” se je zoperstavil Jezus, “kajti če bi bilo tako, bi ravnali tako kot on. 40 Ker vam govorim resnico, ki mi jo je govoril Bog, me hočete umoriti. Abraham kaj takega nikoli ne bi storil. 41 Prav tako ravnate kot vaš oče.” “Mi nismo nezakonski otroci,” so dodali. “Samo enega Očeta imamo, Boga samega!” 42 Vendar jim je Jezus odvrnil: “Če bi bilo dejansko tako, bi me ljubili; kajti od Boga prihajam k vam, po njegovem nalogu in ne na osnovi svoje odločitve. 43 Povedal vam bom, zakaj me ne razumete: saj tega tudi ne morete! 44 Vi ste hudičevi otroci. Zato ravnate tako, kakor je všeč vašemu očetu. On pa je bil že od začetka ubijalec in je sovražil resnico. Laž je del njegovega najglobljega bistva; povsem naravno je, da laže, kajti on je oče laži. 45 Meni pa ne verjamete, ker govorim resnico. 46 Ali pa mi kdo izmed vas lahko očita samo en greh? Torej bi mi morali verjeti, če vam povem resnico. 47 Tisti namreč, ki mu je Bog Oče, razume to, kar Bog govori. Vaš oče pa ni Bog, zato tudi ne razumete njegovih besed.”

Jezus bogokletnik?

48 “Torej smo le imeli prav,” so se jezili Judje. “Brezbožen človek si, ki mu gospodujejo hudobni duhovi!” ^{▼▼V izvirniku: Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in imaš zlega duha?} 49 “Ne,” je odgovoril Jezus, “meni ne gospodujejo demoni, ampak častim svojega Očeta, vi pa me obsojate. 50 Ne iščem svoje časti. Bog želi, da me priznate. On bo tudi izrekel sodbo o vas. 51 Gotovo pa je, da tisti, ki sprejme mojo besedo in živi po njej, ne bo nikoli umrl.” 52 Judje so jezni kričali: “Tvoje besede potrjujejo, da ti gospoduje hudobni duh. Celo Abraham in preroki so umrli, ti pa trdiš: ‘Kdor živi po moji besedi, ne bo nikoli umrl.’ 53 Ali si morda večji od našega očeta Abrahama, ki pa je vendarle umrl? Ali pa želiš biti večji od prerokov, ki so na koncu tudi vsi morali umreti? Kaj si pravzaprav domišljaš?” 54 Jezus je odvrnil: “Če bi samega sebe povzdigoval, bi mi upravičeno lahko kazali nezaupanje. Toda moj Oče me časti. Vi trdite o njem, da je vaš Oče. 55 V resnici pa ga sploh ne poznate. Jaz ga poznam. Če bi vam rekel, da ga ne poznam, bi bil prav tak lažnivec, kot ste vi. Vendar ga poznam in izpolnjujem njegova navodila. ^{▼▼V izvirniku: Toda poznam ga in besedo njegovo izpolnjujem.} 56 Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj dan. Videl ga je in bil je vesel.” 57 Judje so ga vprašali: “Niti petdeset let še nimaš, pa naj bi videl Abrahama?” 58 “Pa vendar je temu tako,” jim je odvrnil Jezus, “mnogo prej, preden se je Abraham sploh rodil, sem jaz.” 59 Jezni so pograbili kamenje, da bi Jezusa ubili. On pa se je umaknil in je zapustil tempelj.